Idrija, najstarejše slovensko rudarsko mesto, je bila pol tisočletja znana doma in v svetu zaradi svojega živosrebrnega bogastva, ki je pomembno vplivalo na mnoga dogajanja ne le v nacionalnem, ampak tudi v širšem evropskem prostoru. Idrijski rudnik se je več stoletij uvrščal med vidnejša srednjeevropska podjetja in igral opazno vlogo v mednarodnih ekonomskih odnosih. Njegov pomen je bil tolikšen, da je lastnikom in upravljalcem nalagal stalno skrb za uvajanje najsodobnejših tehničnih naprav in izpopolnjevanje tehnoloških postopkov, obenem pa je bilo treba nameščati tudi ustrezne strokovnjake. Zato je bila Idrija v preteklosti eno od središč razvoja rudarske tehnike in metalurgije; z njo je bil povezan razcvet mnogih naravoslovnih ved, pa tudi splošni kulturni napredek v naših krajih.

Pionirsko obdobje rudarjenja se je v idrijski kotlini pričelo po letu 1490, ko so najprej odkrili samorodno živo srebro. Po ustnem izročilu naj bi dragoceno tekočo kovino prvi opazil legendarni »škafar«, ko je namakal leseno posodo pri studencu. Furlanski in nemško govoreči rudarji so že pred letom 1500 kopali in žgali rudo, vendar je šele najdba bogate cinabaritne rude 22. junija 1508 omogočila razmah del in dvig proizvodnje. Vzporedno s širjenjem rudnika je rasla idrijska naselbina, privabljala okoliški kmečki živelj in dobivala vse bolj slovenski značaj.   >>>