Živo srebro (Hg) je edina kovina, ki je pri sobni temperaturi v tekočem agregatnem stanju. Je srebrno-bele barve, velike gostote in jo poleg v klasični, kovinski obliki najdemo še v obliki ionov in spojin, ki so lahko anorganske ali organske. Hg ima lahko tri oksidacijska stanja: Hg° (elementarno živo srebro), Hg₂²⁺ (enovalentno živo srebro) in Hg²⁺ (dvovalentno živo srebro). Vse organske oblike nastanejo iz anorganskih, kar se dogaja med tehnološkim procesom v kemični industriji ali pa spontano v naravi kot kemična metilacija (v večji meri potekajo metilacije v bakterijah, ki so prisotne v okolju). Pomembne organske oblike so: CH3Hg+ (metil živo srebro - MeHg) in (CH3)2Hg (dimetil živo srebro - DMHg). Elementarno živo srebro ali kovinska oblika je izredno hlapna in je zato najpogostejša oblika Hg v atmosferi.

Živo srebro toksično vpliva na zdravje, učinki so odvisni predvsem od kemične oblike in načina izpostavljenosti. Izpostavljenost živemu srebru lahko poteka preko dihal (predvsem kot Hg°, ki je najbolj hlapna oblika živega srebra, 80% vdihanih hlapov se zadrži v telesu), preko prebavnega trakta (predvsem kot metil Hg, ki se kopiči v ribah in školjkah), preko kože (najmanj pomemben način izpostavljenosti, kreme za posvetlitev kože in nekatera mila, ki vsebujejo Hg soli). Visoki odmerki živega srebra so lahko smrtno nevarni za ljudi, vendar pa imajo lahko tudi relativno nizke koncentracije resne škodljive učinke na razvoj živčnega sistema. Dolgotrajna izpostavljenost živemu srebru škodljivo vpliva na ledvice, CŽS in jetra. Izpostavljenost nizkim koncentracijam so šele pred nedavnim povezali tudi z škodljivimi vplivi na kardiovaskularni in imunski sistem ter sistem razmnoževanja. Živo srebro zavira tudi mikrobiološko aktivnost v zemlji. Živo srebro je obstojna snov in se lahko v okolju spremeni v metil živo srebro, svojo najbolj strupeno pojavno obliko. Metil živo srebro se nalaga zlasti v prehranjevalnih verigah vodnih ekosistemov.