|
|
| OPIS POTI |
URNIK IN CENIK |
KAKO DO NAS |
|
|
|
Idrija, stisnjena v ozki kotlini, v sebi skriva bogato
dediščino, povezano z večstoletnim rudarjenjem.
Posebno doživetje je ogled najstarejšega dela
živosrebrovega rudnika -
ANTONIJEVEGA
ROVA
|
 |
| Pot ogleda po Antonijevem
rovu |
|
V središču Idrije,
stoji imenitna stavba Šelštev, zgrajena
sredi 18. st. Tu so se rudarji zbirali v
zgodnjih jutranjih urah, vzeli jamske
svetilke in odšli na delo v rudnik.
Danes skozi baročni portal s kovanimi
vrati ne vstopajo več rudarji, ampak
obiskovalci, ki si želijo doživeti
globino in temino rudnika. Obisk se
prične z ogledom 20 minutne video
projekcije, o enem največjih rudnikov
živega srebra vseh časov.
Oblečeni v zeleno-črne površnike in
opremljeni s čelado, si obiskovalci pod
vodstvom vodičev ogledajo podzemni svet
rudarjev, ki je pod Idrijo pričel
nastajati že pred pol tisočletja.
|
 |
|
 |
V svetu ozkih, temnih rovov, že po nekaj
korakih začutimo drugačen svet. Antonijev rov je
bil izkopan davnega leta 1500 in je
skoraj pol tisočletja služilkot eden glavnih
vhodov v rudnik.
Prvotno je bil podprt z lesom, leta 1766 so ga obzidali z apnenčevimi bloki v rov ovalne oblike. Rov
so poimenovali po sv. Antonu
Padovanskem, zaščitniku pred nesrečami v
jami. |
|
|
Ob koncu Antonijevega rova, so v sredini
18. stoletja izkopali podzemno kapelo
sv. Trojice.Oltar
krasi reliefna upodobitev svete Trojice, ob
kateri sta kipa svete Barbare in svetega
Ahaca, zavetnika rudarjev. Kapela je
bila namenjena rudarjem, njihovim
molitvam in priprošnjam, da bi zmogli
težko delo in se varno vrnili iz jame.
Od tu so se rudarji spuščali po
Attemsovem vpadniku v globino rudnika, pri
tem so morali prehoditi več kot tisoč
stopnic. |
 |
|
 |
V nizkih, več kot petsto let starih rovih so
prikazani ročni načini rudarjenja; ročno
odkopavanje, nakladanje in prevažanja rude v
vozičkih. Slikovite postavitve kažejo na težko
delo, ki so ga nekoč opravljali rudarji.
|
|
|
Po nekaj več kot štiristo metrih se naša
pot konča nad vstopom v slepi jašek št.
20. Jaški so služili za presipavanje
rude in jalovine, prehod rudarjev po
lestvah in zračenje. |
 |
|
 |
Nekaj posebnega so kapljice samorodnega živega
srebra, ki solzijo iz črnega skrilavca.
Samorodno živo srebro najdemo najpogosteje v
karbonskem skrilavem glinavcu, ki so ga rudarji
poimenovali kar ''srebrni skrilavec'' |
|
|
V
odkopih iz obdobja 70. let prejšnjega
stoletja je prikazano strojno
odkopavanje: vrtanje, miniranje in
nakladanje z odvozom. Zaradi stalnih in
močnih pritiskov, ki jim je bila etaža
izpostavljena vrsto let, leseno podporje
pogosto poka. Pogled na staro zlomljeno
podporje obiskovalcem vlije nemalo
strahu.
|
 |
|
 |
Hoja po vpadniku nas vodi do najnižje točke
našega ogleda, približno 100 metrov pod površjem (22 metrov pod nivojem Antonijevega rova). |
|
Pot
skozi osvetljene rove nas pripelje do
rdeče cinabaritne rude
v obliki oprhov. Najbogatejše rude so
vsebovale tudi do 78% Hg, pogosta pa je
bila tudi siromašna ruda z manj kot
odstotkom kovine.
Ko so
rudarjicinabaritno rudo odkopali so jo v
vozičkih dvignili na površje, zdrobili
na manjše kose in potem v žgalnici žgali
na temperaturi nad 600º.Tekoče živo srebro so nato
polnili v posebne železne posode –
jeklenke. Od tu pa je živo srebro
potovalo povsem svetu.
|
 |
|
 |
Po napornem delu so se rudarji za krajši čas
odpočili na klopci, kjer so tudi pomalicali.
Malico so prinašali od doma v malhi. Bila je
skromna: kruh in''zoc'' (ječmenova
kava), redkokdaj tudi slanina. Med malico so se
spletale številne anekdote, šale in prenekatera potegavščina.
Še nekdo je
rad delal družbo rudarjemin jim pogosto tudi ponagajal. To je bil
jamski škrat “berkmandlc”.
|
|
|
Po kratkem počitku na klopci se obiskovalci
po kamnitih stopnicah Attemsovega
vpadnika ponovno vračate v svetlobo dneva.
|
 |
|
|
|
