Začetki pridobivanja živega srebra iz pretežno skrilave rude so bili sila preprosti. Rudo s samorodnim živim srebrom so preprosto izpirali pod tekočo vodo skozi vedno gostejša sita. Kasneje so živo srebro pridobival iz žganjem bogate cinabaritne rude v kopah najprej v okolici rudnika , kasneje pa tudi v bližnjih gozdovih kjer se še danes najdejo ostanki starih žgalnic. Izgube dragocene kovine so bile velike, zato so že leta 1537 zgradili prve žgalnice kjer so uporabljali lončene posode kasneje pa tudi posode iz kovanega železa. Po uvedbi litoželeznih retort pa je tehnologija zahtevala predhodno pripravo rude, zato je 1696 zgrajena prva klasirnica in stope za drobljenje rude. V letu 1751 je direktor Anton Hauptmann uvedel nove, tako imenovane španske peči. Tehnologija je bila razvita v Huancavelici v Peruju, do Idrije pa je prišla preko Almadéna, kar je dokaz povezovanja in izmenjave izkušnje med rudniki. Peči so bile v Almadénu znane pod imenom Bustamante peči.

Največji napredek v razvoju topilništva v Idriji pa je Čermak - Špirekova peč, ki sta jo konstruktorja razvila v letih 1873-1886. V tistem času je predstavljala najboljši dosežek tehnologije žganja živosrebrnih rud na svetu. Služila je predvsem za žganje fino zdrobljene rude, za žganje grobe rude pa so uporabljali jaškaste peči. Čermak Špirekova presipalna peč je v izboljšani obliki uspešno delovala do leta 1974. Zadnjo posodobitev je topilnica doživela leta 1961 s postavitvijo sodobne rotacijske peči.

Od leta 1965 do 1977 so obratovale tri rotacijske peči. Po obnovitvi proizvodnje leta 1984 je z obratovanjem nadaljevala le ena peč, ki je bila za vedno ugasnjena septembra leta 1995, ko je bilo pridobljenih še zadnjih 8 ton živega srebra. Idrijska rotacijska peč je največja, še vedno ohranjena peč za predelavo živosrebrove rude na svetu.