V prvih letih po odkritju živega srebra v letu 1490 so rudo odkopavali s površinskimi deli v okolici prvotnega nahajališča v bližini cerkve Sv. Trojice kjer so izdanki skrilavca, ki vsebujejo samorodno živo srebro. Ker so bile površinske zaloge naglo izčrpane, so pričeli s podzemnimi rudarskimi deli in med prvimi izkopanimi rovi je bil Antonijev rov v letu 1500, ki je še danes v uporabi. Rudo so sledili z poševnimi vpadniki (rolne) globlje predele rudišča pa so odpirali z izdelavo jaškov (šahtov).

V idrijskem rudniku so postopoma razvili prečno odkopno metodo z zasipom in etažami od spodaj navzgor. Zaradi izredne prilagodljivosti oblikam rudnih teles in možnosti selektivnega odkopavanja so prečno odkopno metodo z uvedbo mehanizacije in delno modificirano, uporabljali vse do zapiranja rudnika torej več kot 300 let. Vsa dela na odkopih kot je vrtanje minskih vrtin z dletom in kladivom, nakladanje in zasip z motiko in nečko transport v lesenih vozičkih (trugcah) so opravljali ročno. Namesto tračnic so uporabljali deske. Opisani način dela, razen vrtanja minskih vrtin, se je ohranil vse do konca druge svetovne vojne v 20. stoletju. Uvajanje mehanizacije na odkopne etaže je bilo postopno. Ročno vrtanje minskih vrtin so zamenjala vrtalna kladiva, ročno nakladanje nakladalna lopata na tračnicah, ter samonakladalec (autoloader) na gumijastih kolesih. Ročni zasip je zamenjal zapihovalni kotliček. Večina mehanizacije je delovala na pnevmatski pogon.

Poseben problem je predstavljalo pridobivanje rude s samorodnim živim srebrom v mehkih skrilavcih. Prečna odkopna metoda z etažami od spodaj navzgor ni bila primerna za odkopavanje skrilavcev. Vpeljaljana je bila povsem nova, podetažna odkopna metoda z uporabo utrjenega zasipa in etažami od zgoraj navzdol. Ta metoda preprečuje izgubo samorodnega živega srebra v zasip, zmanjšuje koncentracijo živosrebrnih hlapov v jamskem zraku in predvsem doseže stabilnost odkopanega območja.