Kljub ogromnim sredstvom, ki jih je Rudnik Idrija vlagal v modernizacijo tehnološkega procesa pridobivanja in predelave, ni mogel ekonomsko poslovati v obdobju nizkih cen. Živo srebro prodajajo na borzah v jeklenih steklenicah, ki tehtajo 34,48 kg. Cene na svetovnem trgu pa so bile odvisne predvsem od ponudbe in povpraševanja, torej od proizvodnje in porabe. Zadnji konjunkturi v šestdesetih letih prejšnjega stoletja, ko se je cena povzpela celo na 800 $ za jeklenko, je naglo sledilo obdobje krize in cena je sredi sedemdesetih let padla pod 100$. Vzroki za tako nizke cene so bili predvsem v ostrejših zahtevah za zaščito okolja, ki so jih razvite države sprejele zaradi številnih zastrupitev z živim srebrom (zastrupitve so bile v večini primerov posledica ne-smotrne uporabe). Izguba v letu 1975 in stagniranja cene v letu 1976 sta prisilili vodstvo rudnika v iskanje variant, kako zagotoviti ekonomsko poslovanje v času skrajno nizkih cen, Obdelane so bile številne variante (13), in sicer od modernizacije pridobivanja in transporta, ki bi zahtevala velika investicijska vlaganja, do dokončne opustitve proizvodnje. Programi, izdelani v tem obdobju, so temeljili na predpostavki po cikličnem gibanju cen na svetovnem trgu. Študije trga so bile enotne, da v naslednjih letih ni mogoče pričakovati večjega povišanja cen na svetovnem trgu, vsekakor pa ne na tako raven, da bi Rudnik Idrija lahko ekonomsko posloval (za ekonomsko poslovanje Rudnika bi se morale cene na svetovnem trgu dvigniti vsaj na 300 $ za jeklenko).    >>>