Idrija, najstarejše slovensko rudarsko mesto, je bila pol tisočletja znana doma in v svetu zaradi svojega živosrebrnega bogastva, ki je pomembno vplivalo na mnoga dogajanja ne le v nacionalnem, ampak tudi v širšem evropskem prostoru. Idrijski rudnik se je več stoletij uvrščal med vidnejša srednjeevropska podjetja in igral opazno vlogo v mednarodnih ekonomskih odnosih. Njegov pomen je bil tolikšen, da je lastnikom in upravljalcem nalagal stalno skrb za uvajanje najsodobnejših tehničnih naprav in izpopolnjevanje tehnoloških postopkov, obenem pa je bilo treba nameščati tudi ustrezne strokovnjake. Zato je bila Idrija v preteklosti eno od središč razvoja rudarske tehnike in metalurgije; z njo je bil povezan razcvet mnogih naravoslovnih ved, pa tudi splošni kulturni napredek v naših krajih.

Pionirsko obdobje rudarjenja se je v idrijski kotlini pričelo po letu 1490, ko so najprej odkrili samorodno živo srebro. Po ustnem izročilu naj bi dragoceno tekočo kovino prvi opazil legendarni »škafar«, ko je namakal leseno posodo pri studencu. Furlanski in nemško govoreči rudarji so že pred letom 1500 kopali in žgali rudo, vendar je šele najdba bogate cinabaritne rude 22. junija 1508 omogočila razmah del in dvig proizvodnje. Vzporedno s širjenjem rudnika je rasla idrijska naselbina, privabljala okoliški kmečki živelj in dobivala vse bolj slovenski značaj.   <<<

V prvih desetletjih so v Idriji gospodarile družbe privatnih podjetnikov, ki niso kaj prida investirali v jamske in površinske naprave. Po podržavljenju leta 1575, ko je rudnik prišel pod neposredno upravo habsburškega dvora, pa je sledila velikopotezna razširitev in modernizacija podjetja. Okrog leta 1600 so bili vsi obrati solidno opremljeni, živo srebro pa je začelo preko Benetk, nemških mest in Amsterdama potovati na Bližnji vzhod in v Južno Ameriko.

V začetku 17. stoletja (1607) je dvor izločil idrijsko ozemlje iz Tolminske in ustanovil posebno »idrijsko gospostvo«, ki mu je načeloval rudniški upravitelj. Idrija je prerasla v trg, ki je imel v Valvasorjevih časih (okrog 1690) kakih 300 rudarjev in 1500 prebivalcev. Socialne in zdravstvene razmere so bile neurejene, zlasti so bile pereče pogoste merkurialne zastrupitve.

Šele razsvetljensko 18. stoletje je prineslo Idriji vsestranski in odločni vzpon. Tržno naselje je dobilo mestne pravice in se do konca stoletja razvilo v drugo največje mesto dežele Kranjske s kakimi 3600 prebivalci; Rudnik še je po zaslugi izjemnih strokovnjakov (Steinberg, Mrak) povečeval in posodabljal; odpirali so nove jaške in obzorja, izboljševali žgalne peči, poskrbeli za črpalne naprave in velikopotezno plavljenje lesa ter uredili prvo prevozno cesto do Vrhnike. Velik razcvet je rudnik doživel v času desetletnih kupčij s Španci (okrog leta 1790), ko je celotno podjetje zaposlovalo 1350 delavcev in pridobivalo od 600 do 700 ton živega srebra letno. Povprečni izkop rude je vseboval povprečno še 18% kovine. Idrijsko živo srebro je v tem času pokrivalo dvajsetino (5 %) proračunskih izdatkov avstrijskega cesarstva.

Velik pomen idrijskega rudnika je silil dunajski dvor, da je vlagal v razvoj tega podjetja ter skrbel tudi za razvoj rudarskega mesta in usodo njegovih prebivalcev. Idrija je v 18. stoletju dobivala urejeno urbanistično podobo. Za potrebe rudnika sta bila zgrajena monumentalno žitno skladišče in prva gledališka stavba na Slovenskem. Dobro so bile organizirane strokovne in ljudske šole, prav tako zdravstvena služba. Znameniti naravoslovec J. A. Scopoli, ki je petnajst let (1754/1769) deloval v Idriji kot prvi zdravnik, in njegov sodobnik B. Hacquet - rudniški kirurg - sta prav v Idriji položila trajne temelje medicini dela.

Tudi v 19. stoletju in še do prve svetovne vojne je idrijski rudnik ohranjal vidno mesto med najdonosnejšimi državnimi podjetji. S pomočjo parnih strojev, strojnega vrtanja, izpopolnjenih peči in elektrifikacije so obrati vzdrževali visoko proizvodnjo in leta 1913 dosegli rekord -820 ton živega srebra.

Idrija je v začetku 20. stoletja štela že blizu 6000 prebivalcev in se odlikovala z živahnim političnim, društvenim in kulturnim življenjem. S prvo slovensko realko (1901) se je mesto razvilo v izobraževalno središče vseslovenskega pomena.

Med prvo svetovno vojno in petindvajsetletno italijansko zasedbo (1918-1943) je nastopilo obdobje stagnacije rudnika, čas kulturnega mrtvila in razna rodovalnega pritiska. Pod nemško vojaško upravo (1943-1945) je podjetje še bolj zastalo. Zračni napadi spomladi 1945 pa so ga povsem onesposobili.

V letih 1945-1950 so rudarji z mnogo volje in odrekanja izpeljali obnovitvena dela, ki so omogočila zagon proizvodnje. Letna proizvodnja se je povečevala in je znašala od 400 do 500 ton živega srebra letno. Naslednjih dvajset let so poskrbeli za najsodobnejše odkopne, transportne in topilniške naprave. Skokovito se je povečevala količina pridobljene rude. Proizvodnja živega srebra pa se je kljub vedno nižji vsebnosti kovine v rudi ustalila na - za Idrijske razmere - zelo visokem nivoju (od 500 do 600 ton letno). Mesto se je spreminjalo. Naglo so izginile stare in slikovite rudarske hiše, mesto pa je dobivalo novo, žal ne zmeraj najbolj posrečeno podobo.

Sedemdeseta leta prejšnjega stoletja so prinesla znano krizo svetovnega živosrebrovega trga, ki je odločilno prizadela tudi idrijski rudnik. Živo srebro, ki se je nekoč na veliko uporabljalo pri amalgamiranju, v znanosti, medicini, tehniki in industriji, so začele nadomeščati okolju in človeku manj škodljive snovi. Dohodek rudnika je bil vseskozi odvisen od prodaje živega srebra in tako posredno od cene te kovine na svetovnem trgu. V obdobju nizkih cen Rudnik Idrija ni mogel ekonomsko poslovati, zato so 31. 03. 1977 sprejeli odločitev, da s proizvodnjo začasno prekinejo.   <<<